»Poezija se rodi in nagovarja v samotnosti.«

»Pesnica skozi 24 kratkih besedil bralca vabi v odkrivanje skrivnosti življenja in tega, kako živa je lahko preteklost.«

»Dragi prijatelj, naj ti predstavim svoj atelje. Nič posebnega – miza, stol in nekaj knjig v kotu spalnice.«

»Morala bi biti kot brat, da mi sploh ne bi bilo mar za našo družinsko preteklost...«

»nosi v sebi eterično lepoto artikulirano zadrževane eksplozije občutij, ki z milino odpira bralčevo duhovno srce, da v njej potone do samega izvora, in žarči plamenenje življenja in stvarjenja v premenah vidnega in nevidnega sveta.«

»Moje občutenje je, da poezija povezuje na najgloblji ravni. Želja po bližini in želja po intimi je danes zelo velika, ker živimo zelo odtujeno. Poezija omogoča, da nekaj zelo osebnega, zelo subjektivnega ponesemo do drugega človeka na način, da deluje tudi v njem.«

»Nič od tega ne velja za uro, ki jo opisuje Miljana Cunta. V pesem namreč vnaša zgodovino, ki na osebni ravni priča o prehajanju človeka in prednikov, na ravni družbenega konteksta pa tudi o spremembi družbenega sistema ter skupaj z njim človekovega odnosa do lastne eksistence.«

»Tako se zlagajo pesmi, prijatelj, v ateljejih večnosti, kot mize – ena v drugi prebivajo, naključne sopotnice, da te spominjajo.«

»Podelitev nagrade je bila v Dvorcu Novo Celje, kjer je kratek čas prebivala tudi Fanny Haussmann.«